Gradovi v KS Muljava

ROJE oz. KRAVJEK I

Leščevju so nekoč gospodovali gradovi, o katerih pa dan danes v naravi ni veliko sledu, za vse večne čase pa jih je ohranil Josip Jurčič. Prvi je grad Roje (oziroma Kravjek I – Weineck), ki je stal na vzpetini nad vasjo. V gozdu je zdaj moč videti le še nekaj ruševin. Jurčiču je grad Roje služil kot glavno prizorišče v povesti Grad Rojinje. Zgodba govori o pogumnem vitezu Francu Rojarju, njegovem posinovljencu Vilibaldu in Rojarjevi mladi prešuštni ženi Heleni. Ljudsko izročilo o tem ne ve ničesar. Grad je sodil med poglavitne deželnoknežje gradove na Slovenskem. V svoji zgodovini, prvotni grad naj bi bil zgrajen že v 12. stoletju, je zamenjal več lastnikov. Prvi lastniki gradu, vojvode Spanheimski so z gradom upravljali preko svojih ministerialov in tako je grad prvič posredno omenjen v neki listini iz leta 1243, kjer je kot priča naveden neki Friderik castellanus de Weinek. Naslednja posredna omemba gradu izvira iz leta 1254, ko je ministerial vojvode Ulrika III. Rajnboto Jetrbenški, kastelan na Kravjeku z neko listino podaril stiškemu samostanu dve kmetiji in dva vinograda, ki jih je sicer obdržal do smrti, a vsako leto je samostanu podaril tovor vina. Prvič pa je bil grad neposredno omenjen v listini iz leta 1256, ki sta jo podpisala Ulrik Salzburški in njegov brat Filip Salzburški. V njej sta si razdelila dediščino po pokojnih starših. Ulrik je tako dobil Ljubljanski grad in grad Kostanjevica, Filip pa koroška gradova Himmelberg in Wernberg ter gradova Sostro in Kravjek. Grad Kravjek je Filip leta 1279 predal oglejskemu patriarhu, v lasti koroških vojvod pa je ostal vse do leta 1335, ko je prešel med deželnoknežje fevde. Leta 1314 ga je tako kot formalni gospod posedoval Frederik Habsburški. Pred letom 1330 so Kravjek dobili Ortenburžani in ga obdržali do leta 1418, ko so izumrli. Kronika celjskih grofov o njem poroča, da so ga v vojni med Frederikom II. Celjskim in deželnim knezom Frederikom V. Habsburškim, Celjani razdejali. Leta 1433 je prišel v roke stare kranjske plemiške rodovine Rauberjev. Ti so bili sprva celjski fevdniki, kasneje so ga dobili v trajno last in tako je bil tudi obnovljen. Zadolženi Rauberji so konec 17. stoletja prodali tretjino gospoščine. Razrušeni grad in gospoščino je leta 1764 na dražbi kupil Gregor Fedran Födransberg.

KRAVJEK

Pod starim, v 18. stoletju opuščenim Kravjekom oziroma Rojami, je že v 16. stoletju začel rasti dvor prav tako imenovan Kravjek. V posesti Rauberjev je bil do leta 1695, ko je tretjino gospostva župniku na Krki Jerneju Krašmanu prodal Jurij Sigmund baron Rauber. Leta 1721 je posestvo v dolini prevzel Jurijev mlajši sin baron Karl Bernard, a grad je bil prezadolžen. Deželno glavarstvo ga je prodalo poštnemu mojstru s Hudega Gregorju Fedranu Födransbergu, ta pa ga je 1788 predal svojemu sinu Jožefu, doktorju prava in dvornemu svetniku v Pasauu na Bavarskem. Leta 1861 ga je odkupil Kristijan Ott in Laubacha na Hessenskem, ki je na Kravjeku tudi živel. Imel je tri otroke, sina in dve hčeri. Hči Johana ima pomembno vlogo v slovenski literaturi, saj je to dekle, ki jo je leta 1864 slovenščino učil Josip Jurčič. Leta 1878 je renesančni dvorec kupil ljubljanski trgovec Franc Fortuna in ga porušil ter gradbeni material prodal okoliškim kmetom.

Jurčič je dvor preimenoval v Slemenice in tja postavil prvi slovenski roman Deseti Brat. Omenjena Johana je Jurčiču ukradla srce in v romanu postala Manica. Lastnik Ott je postal graščak Benjamin, brat nekdanjega lastnika Födransberga pa je Jurčiču služil za upodobitev strica Dolefa, ki je rad pogledal v kozarec.

DVOREC KRAVJEK NA KATASTRU

MAČEROLE

V Desetem bratu se pojavlja še grad Polesek in tudi ta je stal v Leščevju. Gre za dvor Mačerole (Matscherolhof). Po Valvazorju je grad stal že leta 1254, a uradni zapisi o njem segajo šele v leto 1424, ko se ga omenja pri neki kupčiji. Od srede 13. do konca 15. stoletja so dvor upravljali plemiči Matscherolli, nato Lapryacherji. Brata Andrej in Janez Lapryacha sta ga leta 1505 prodala stiškemu opatu Janezu. Dvor so kasneje znova pridobili Matscherolli, saj je gospodu Ulriku, ki so ga leta 1515 napadli uporni kmetje, s svojimi oboroženimi hlapci prišel na pomoč Boltežar Rauber z bližnjega Kravjeka. Leta 1608 je bil dvor v lasti Auerspergerjev, sledili so jim Semeniči. Leta 1791 tudi ta dvor preide v roke Födransbergov, ki so ga posedovali do leta 1861, ko ga je kupil odvetnik Ott, leta 1880 pa ljubljanski trgovec Fortuna, ki je to leto pogorelo stavbo dal podreti. Med obema vojnama je bilo posestvo z razrušenim poslopjem last Alojzija Nadraha.

Vir: Stopar, Ivan. 2002. Grajske stavbe v osrednji Sloveniji, II. Dolenjska: Porečje Temenice in Mirne, Ljubljana: Viharnik