Rodil se je na Muljavi 4. marca 1844. Njegovo otroštvo je bilo prepredeno z zgodbami vaškega življenja, ki jih je leta 1863 zbral v zbirki Spomini na deda.
Prvi razred osnovne šole je obiskoval na Krki, normalko, gimnazijo pa v Ljubljani. Že pri sedemnajstih je objavil svojo prvo pripovedko (Pripovedka o beli kači, 1861). Leta 1864 pa je Mohorjeva družba izdala zgodovinsko povest Jurij Kozjak in črtico Jesenska noč med slovenskimi polharji, Slovenski glasnik pa povest Domen, leta 1865 pa Jurij Kobila.
Po končani gimnaziji je odšel na Dunaj, kjer je študiral slavistiko in klasično filologijo. V zbirki Cvetje iz domačih in tujih logov je leta 1866 objavljal roman Deseti brat, ki velja za prvi izvirni slovenski roman. Pri 23-ih je zaradi pomanjkanja denarja opustil študij, leta 1868 pa je z Josipom Stritarjem in Franom Levstikom izdal zbornik Mladika ter v njem objavil povest Sosedov sin. Naslednje leto je kot poklicni časnikar dobil službo v uredništvu časopisa Slovenski narod, ki je začel izhajati v Mariboru. V Mariboru je ostal do leta 1870, ko je odšel na Dunaj, kjer ni našel redne zaposlitve, ampak je Stritarju pomagal pri urejanju Zvona in dopisoval v Slovenski narod. Konec leta 1870 je šel na Hrvaško v Sisak, kjer je prvo polovico leta 1871 urejal jugoslovanski časopis Südslavische Zeitung. Istega leta je po smrti glavnega urednika Slovenskega naroda Antona Tomšiča prevzel uredništvo časnika v Mariboru in ga urejal do smrti.
29. maj, dan, ko je muljavski rojak Josip Jurčič leta 1871 postal urednik Slovenskega naroda, si je občina Ivančna Gorica izbrala za svoj občinski praznik. Leta 1872 je objavil znano kratko pripoved Telečja pečenka. Nekaj let kasneje je objavil romane Doktor Zober, Med dvema stoloma, Lepa Vida in Cvet in sad ter prvo slovensko tragedijo Tugomer, ki jo je predelal Fran Levstik.
Jeseni leta 1879 je zbolel za vnetjem rebrne mrene. Da bi okreval, je marca 1880 odšel v Gorico in Benetke. 3. maja leta 1881 je v Ljubljani umrl za tuberkulozo. Pokopan je na ljubljanskem Navju.
JURČIČ O MULJAVI
Muljavi, svojemu rojstnemu kraju, »ki dlje časa stoji, kakor bi kopa dedov, zapovrstjo živečih, pomnila« je besede namenjal tudi Jurčič: »Čeravno so ženice imele tisto čudovito lastnost, katero je že pred devetnajststo leti pri Galijancih Julij Cezar našel – zvedavost namreč: vendar pri vseh teh lastnostih so bili Obrščanje pobožnejši ko vsi sosedje okrog in okrog. Vsak večer si slišal v posameznih hišah petdesetkrat ponovljeno Čaščeno Marijo z roženkranskim dostavkom; v sredi Obrhka je stalo leseno znamenje s kaj malo umetelno izrezljano podobo Križanega, kakršnemu so vaška dekleta na vsako pomlad glavo z venci in rožnimi kitami olepšale in pred katerim se je vsak vaščan mimogredoč spoštljivo odkrival, spomnivši se na smrt in fajmoštrovo besedo, tudi če je šel od krčmarja Oberščaka ves vinski in težak. Ta ravno imenovani mož je bil glava vse vasi in neovrgljivo zelo potreben za okolico, če smemo tistim zaupati, ki trde, da človek najbolje stori, če nepotrebne, to je ne živo potrebne denarje zapije ali, da lepše povemo, tistemu dobrotniku spraviti da, ki sladke kaplje ponudi pokusiti.«