Cerkev Marijinega vnebovzetja na Muljavi je bila zgrajena v prvi polovici 15. stoletja. Prvič je omenjena v turjaškem urbarju iz leta 1463. Leta 1475 je cerkev doživela velik turški napad, katerega je Josip Jurčič vključil v svojo povest Jurij Kozjak. Med arheološkimi raziskavami so odkrili, da je bil prvotni cerkveni objekt na tem mestu majhna lesena romarska stavba. Kasneje je bila nadomeščena z zidano stavbo v gotskem slogu.
Cerkev je bogato poslikana. Leta 1456 jo je s freskami poslikal Janez Ljubljanski po naročilu stiškega opata Ulrika. Gre za eno redkih, v celoti poslikanih srednjeveških notranjščin na Slovenskem. Veljajo za tehnično in slogovno najboljše delo Janeza Ljubljanskega. Tekom prenov so bile freske močno poškodovane.
Glavni oltar je delo ljubljanskega rezbarja Jerneja Plumbergerja iz leta 1674. Pozlatila in poslikala pa sta ga Jakob Mönhardt in Anton Schernaitsch iz Višnje Gore. Sodi med najlepše in najbogatejše zgodnjebaročne oltarje na Slovenskem. Bogati ga okrog 25 kipov in več kot sto različnih ornamentov. Nad Marijo, v osrednjem delu oltarja, so tri Božje osebe, ki drže zanjo pripravljeno krono. Na Marijini desni je kip njene matere sv. Ane, na levi pa Elizabete s sinom Janezom Krstnikom. Množica angelov je bila razpostavljena po celem oltarju, velik del pa jih je bil žal ukraden.
Stranska oltarja sta delo Franca Antona Niernbergerja iz poznega 18. stoletja. Severni je posvečen sv. Juriju, južni pa sv. Marku. Na severni steni cerkvene ladje je tudi prečudovit kip Marije z Jezusom iz leta 1450.
Križev pot iz prve polovice 19. stoletja, z nemškimi besedili, je bil eden najlepših in najstarejših na steklu izdelanih in na Slovenskem ohranjenih del svoje vrste. Originalne slike, z izjemo dveh, so bile ukradene. Sedanji križev pot je po originalni predlogi leta 1998 izdelal Izidor Južna iz Ljubljane.
Sedanje mehanske orgle z osmimi registri so bile narejene leta 2000. Postavil jih je mojster Anton Škrabl iz Brestovca pri Rogaški Slatini.
Viri:Fotografije: Patricija Belak in Leopold Bregar
Besedilo: Lidija Zajc in Gorazd Hribar Rajterič