3. maja v popoldanskih urah smo Muljavci položili cvetje na grob Josipa Jurčiča.
Na obletnico Jurčičeve smrti smo člani Turističnega društva in Kulturnega društva Muljava obiskali Navje, kjer leži grob Josipa Jurčiča. Položili smo venec in prižgali sveče ter se spomnili našega velikega rojaka. Ob tem smo se strinjali, da marsikdo še danes danes ne ve, kje sploh leži grob prvega slovenskega romanopisca. Nagrobnik na Navju je bil sicer odkrit oktobra 1881, na njem pa so besede iz Jurčičeve tragedije Tugomer.
Navje
Navje (prej Pokopališče sv. Krištofa) je ljubljanski spominski park, ki sta ga leta 1936 uredila arhitekta Jože Plečnik in Ivo Spinčič. Od 18. stoletja pa do leta 1936 je bilo na tem mestu in na območju današnjega Gospodarskega razstavišča pokopališče, ki so ga mestne oblasti preselile na lokacijo današnjih Žal. V park Navje so bili prenešeni posmrtni ostanki oziroma nagrobniki slavnih Slovencev. Od leta 2001 je Navje zavarovano kot kulturni spomenik državnega pomena (vir).
Na Navju danes počivajo znane osebnosti – pisatelji, umetniki, znanstveniki in politični delavci, kot so na primer Anton Aškerc, Matija Čop, Josip Jurčič, Tomaž Linhart, Fran Levstik, Valentin Vodnik, Josef Ressel, Ivan Grohar in mnogi drugi.
Že tisti čas velik človek
Josip Jurčič je bil že svoj čas velik človek, kar dokazujejo zapisi, ki so nastali ob njegovem pogrebu. Na dan pogreba je v ljubljano pripotovalo več delegacij iz različnih slovenskih krajev. Par Zvezda so že pred začetkom pogreba napolnili ljudje, ki so stali tudi na robu ulic, po katerih je šel sprevod (bolj podrobno in vir).
Jurčič je skoraj do zadnjega sodeloval pri časniku Slovenski narod. Čeprav je urednikovanje že med boleznijo predal v druge roke, je zadnjo notico zanj je sestavil še 48 ur pred svojo smrtjo (vir).
Koncem aprila ga je zopet obiskal prijatelj Vošnjak, ki je kot zdravnik takoj spoznal kako je z njim: “Našel sem ga v postelji, pa kako izpremenjenega! Lice suho in upadlo, le njegove velike oči so žarele, kakor v zdravih dneh in tudi glas je bil čist in krepak. Veselil se je mojega prihoda in podal mi roko, ki je bila sama kost in koža. Govorila sva le malo. Tolažil sem ga, da toplejši dnevi ga bodo toli okrepčali, da bode mogel v Gorico. Tudi on sam je upal, da se spet popravi. Nerad bi že zdaj umrl, ko ima še toliko načrtov v glavi …”
Jurčič je torej še upal na ozdravitev. Šele na začetku maja se je sprijaznil s kruto resničnostjo. Svojemu zdravniku dr. Franu Zupancu je potožil, da je “sicer na vse pripravljen, ali da more baš zdaj umreti in v grob s seboj nesti toliko nedovršenih osnov in toliko nedodelanih načrtov, to je hudo“.
Njegovo šibko telo je omagalo 3. maja 1881 ob četrt na deseto zvečer.
Velika izguba za slovenski prostor (vir)
Z žalostnimi srci so prijatelji in znanci 5. maja 1881 znanega časnikarja, pisatelja in ljubljanskega občinskega odbornika Josipa Jurčiča pospremili na zadnjo pot. Dobrih deset dni pozneje pa so se zopet sešli in sestavili odbor, ki je sklenil, da Jurčičevo delo ne sme ostati pozabljeno. Odločili so se, da mu postavijo kamnit spomenik na njegovi gomili, na njegovo domačijo na Muljavi pa dajo še tisto poletje vzidati spominsko ploščo. Obenem pa so nameravali zbrati vsa njegova dela in jih izdati v posebni zbirki. Dobiček od te založbe pa naj bi namenili ostarelima Jurčičevima staršema na Muljavi.
