(objavljeno v glasilu Klasje, številka 5, junij 2024, stran 22-23)
Že vrsto let Muljavci in prebivalci okoliških vasi veliko pozornost posvečamo rojaku – pisatelju in novinarju Josipu Jurčiču. Določena leta so še posebej praznična in tako je tudi leto 2024. Že smo se mu poklonili ob 180-letnici njegovega rojstva, v počastitev 160-letnice izida njegove zgodovinske povesti Jurij Kozjak, slovenski janičar smo Kulturno društvo Josipa Jurčiča Muljava ponovno po 36-ih letih izvedli delo kot predstavo na prostem v letnem gledališču na Muljavi. Naj spomnim, da je za to povest kot 20 letni mladenič prejel prvo nagrado pri Mohorjevi družbi in sploh postal eden bolj branih takratnih literarnih ustvarjalcev pri nas. Premiera je bila v petek, 21. junija, ob 21. uri, ponovitev naslednji dan v soboto in potem še tri naslednje petke in sobote ob istem času. Letos nas je spremljalo lepo vreme, sicer bi v primeru dežja predstava »padla v vodo«.
Poleg še nekaterih obletnic v našem delovanju pa je letos vsekakor najpomembnejša 100-letnica uprizarjanja Jurčičevih del. Prva uprizoritev Desetega brata v izvedbi domačih ljubiteljskih igralcev je bila sicer na predlog domačega gasilskega društva, ki to leto tudi praznuje 100 let svojega delovanja. Na počastitev tako veličastne obletnice se že nekaj časa pripravljamo. Posneli smo zvočno knjigo, ki je v fazi montaže in opreme z glasbo. Poleg Josipu Jurčiču jo posvečamo vsem generacijam gledaliških ustvarjalcev v teh 100 letih. Z njo želimo prispevati k ohranitvi pristnega muljavskega narečja.
Pripravili smo odlomke vseh 13-ih do sedaj odigranih Jurčičevih del. Postavili bomo razstavo na temo teh 13-ih del, posebno mesto bo imela prav predstava izpred 100 let. Vse skupaj bomo zaokrožili 6. septembra s slavnostno akademijo v gasilskem domu na Muljavi in odprtjem razstave.
Že sedaj lepo povabljeni na prireditev ter razstavo, ki bo na ogled še kakšen teden po odprtju (po vnaprejšnjem dogovoru).
Lidija Zajc,
predsednica KD Josipa Jurčiča Muljava
Poseben poklon ustvarjalcem gledaliških del na prostem pa je tudi spodnji opis nastajanja predstav, katerega je pripravil Gorazd Hribar Rajterič.
Predstave v letnem gledališču na Muljavi že zadnjih 100 let
Leta 1911 je Mohorjeva družba izdala ponatis Jurčičevega romana Deseti brat ob 30. obletnici pisateljeve smrti. Josip Jurčič je bil takrat tako popularen, da je Mohorjevi družbi uspelo razprodati celotno naklado 85.000 izvodov(!), s čimer je tudi sama družba postavila trdne finančne temelje in deluje še danes.
Jurčičevo popularnost izkazuje tudi odločitev ljubljanskih študentov, da roman Deseti brat dramatizirajo in uprizorijo na odru. Po uspešnih predstavah v Ljubljani se je porodila še ideja za uprizoritev na Jurčičevi rodni Muljavi, kjer je bila izpeljana pod Gričarjevim kozolcem leta 1911. V kmečkih vlogah so sodelovali tudi domačini. Uspeh in odmevnost predstave je botrovala tudi odločitvi gasilcev, da so ob ustanovitvi PGD Muljava leta 1924 ustanovili še igralsko skupino in prvič tudi sami uprizorili predstavo po romanu Deseti brat. Gasilsko društvo je tako pristopilo k delu na kulturnem področju in postalo nosilec kulturnega življenja na Muljavi. Dramatiziranje in uprizarjanje Jurčičevih del poteka s presledki od leta 1924, na prizorišču za Jurčičevo domačijo pa od leta 1964 naprej. Od leta 1984 Kulturno društvo Josipa Jurčiča Muljava v letnem gledališču za Jurčičevo rojstno hišo skrbi za vsakoletno uprizoritev enega od Jurčičevih del in upam, da bo tako še naprej. Tradicija je bila prekinjena le v letih 2019 in 2020 zaradi menjave generacij in pandemije COVID-19. Pri tem društvu pomagajo TD Muljava, PGD Muljava in druga lokalna društva ter posamezniki, Občina Ivančna Gorica, pred tem pa občina Grosuplje, Zavod Prijetno domače ter lokalni podjetniki in obrtniki – vsak na svoj način in po svojih močeh.
V tem času je bilo uprizorjenih 13 različnih Jurčičevih del, organiziranih preko 200 predstav, gostili pa smo več kot 100.000 obiskovalcev. Do sedaj so bila uprizorjena Jurčičeva dela: Deseti brat, Sosedov sin, Domen, Tihotapec, Cvet in sad, Doktor Zober, Jesenska noč med slovenskimi polharji, Med dvema stoloma, Kloštrski žolnir, Rokovnjači, Jurij Kozjak, Grad Rojinje in kot zadnja se jim je leta 2023 v krstni izvedbi pridružila še uprizoritev po romanu Lepa Vida.
Nastajanje naslednje predstave se začne že ob koncu aktualne. Na zaključnem srečanju udeležencev, včasih pa že ob druženju po zadnji predstavi, se režiser posvetuje: najprej s svojimi najtesnejšimi sodelavci, kamor sodi predvsem Lidija Zajc, predsednica Kulturnega društva Josipa Jurčiča Muljava, ki je hkrati tudi lektorica in skrbnica pravilne rabe narečja, s prejšnjimi režiserji in umetniškimi vodji Igorjem Adamičem in Tatjano Lampret, z našo tiho in marljivo šiviljo Marijo Zaman, ki skrbno in zavzeto vsakič pripravi kostume za vse igralce, poleg tega pa še navdušeno odigra svojo vlogo, z Doretom Južno, ki je še do svojega 87 leta vsako leto pripravil grafično zasnovo scene, s scenskim mojstrom Brankom Glavanom, ki na predstavi skrbi tudi za osvetlitev ter nenazadnje z igralci, katerih mnenje spoštuje. Zadnja tri leta je režisersko vlogo prevzel »povratnik« Danijel Zupančič. Nadaljuje bogato tradicijo režiserjev pred njim, med katerimi so bili od leta 1964 naprej: Danica Kastelic (zelo zaslužna, da se je letno gledališče na tej lokaciji začelo), Janez Eržen, poklicni igralec, doma iz Ivančne Gorice in nato Tatjana Lampret ter Igor Adamič.
Opis v nadaljevanju se nanaša predvsem na zadnjih šest let, kolikor imam priložnost tudi sam sodelovati pri predstavah. Prejšnji način dela je bil lahko tudi drugačen.
Izbira igre
Zares pravo delo prične režiser oktobra z izbiro dela, ki bo predstavljeno naslednje leto. Pregleda razpored preteklih predstav in ponovno preuči Jurčičeva dela. Danijel je odličen poznavalec Jurčiča, zato je to delo kot pisano njemu na kožo. Predvsem išče možnost uprizoritve dela, ki še ni bilo uprizorjeno. Zahteva pa takšna uprizoritev veliko večji vložek v primerjavi z uprizoritvijo dela, za katero je dramatizacija že bila narejena, jo igralci že poznajo in je tudi scenska zasnova izdelana. Na izbiro igre vplivajo tudi pomembni mejniki. Tako je bilo leto 2021 na državni ravni posvečeno Josipu Jurčiču, zato je bilo izbrano njegovo najprepoznavnejše delo Deseti brat. Letos mineva 100 let od prve uprizoritve Jurčičevih del na Muljavi v izvedbi domačinov, zato mora biti predstava res nekaj posebnega.
Dramatizacija
Kadar gre za uprizoritev novega dela, je potrebno roman najprej dramatizirati. Pri tem so izjemno pomembni dialogi med liki, v nekaterih delih pa je dodaten izziv še dejstvo, da Jurčič v svojem romanu likom, z izjemo peščice glavnih, ni dal imen. Ob dramatizaciji se je Danijel odločil, da vsem likom dodeli imena. V odvisnosti od vsebine dela, kraja dogajanja, časovne umestitve in tudi likov, ki nastopajo v delu, jim dodeli ustrezna imena. Tako se je po tehtnem razmisleku v Lepi Vidi odločil za staroslovanska imena: Mirogoj, Radovan, Ljuba, Slaven, Smučiper idr. Beneškim likom pa je dodelil klasična italijanska imena: Giuseppe, Pietro, Francesca, ipd. Seveda že ob dramatizaciji vseskozi razmišlja tudi o igralcih, ki bodo upodobili like, se pa s tem ne omejuje. Ob uprizarjanju Jurčičevih del domače Kulturno društvo skrbi tudi za ohranjanje domačega narečnega jezika in stika z mladimi. Tako se uporaba jezika običajno dodeli: knjižna slovenščina likom z najvišjim družbenim slojem in tujcem, pogovorna slovenščina izobražencem, trgovcem, pomembnežem in duhovnikom, narečje pa kmetom in preprostim likom. Nad pravilno uporabo narečja in jezika pa neprestano bdi naša predsednica Lidija Zajc. Pogosto nastopa tudi v vidnejših vlogah v sami predstavi. Pomembno vlogo pri ohranjanju kulturne dediščine imajo vstavljeni vložki ljudskih običajev in/ali kmečkih opravil, otroških iger, pesmi in plesov. S temi vložki režiser doseže tako dinamiko predstave, ki zagotavlja pozornost obiskovalcev, kot tudi skrbi za ohranjanje starih običajev in kulturne dediščine.
Pomembno vlogo igra glasba, ki je v predstavi uporabljena na več načinov: kot ozadje dogajanja na prizorišču, kot petje ob kmečkih delih in opravilih, kot solo pevske točke in kot prehod med dejanji. Več kot polovica pesmi v predstavi je običajno zapeta v živo s strani igralcev. Za pripravo in izvedbo v živo izvedene glasbe že več let skrbi Majda Adamič z izborom pesmi in vajami, katerih je vajena kot zborovodkinja. Pri glasbi ne morem mimo fantastične mlade pevke Gaje Adamič, ki s svojim vokalom nikogar ne pusti ravnodušnega. Izbor glasbe dodatno prispeva k oživljanju kulturne dediščine in povezuje mlade generacije s starejšimi.
Otroci in mlajši igralci so vključeni v številne prizore kot spremljevalci, v vsaki predstavi pa nastopijo tudi v starih igrah kot uvod ali zaključek posameznih prizorov. Ponovno z namenom obujanja starih običajev in ohranjanja kulturne dediščine. Poleg tega pa se mlajši navajajo na oder in nastopanje pred občinstvom ter s tem zagotavljajo kontinuiteto letnemu gledališču na Muljavi.
Kadar pa je dramatizacija že na voljo iz predhodnih uprizoritev, jo režiser pregleda in po potrebi osveži, prilagodi, kaj izpusti ali doda… Tak primer se je zgodil leta 2021, ko zaradi protikoronskih ukrepov do zadnjega nismo vedeli, ali bo predstava mogoča ali ne. Tako se je Igor Adamič lotil predstave šele v začetku maja. Zaradi izredno kratkega časa je izbral preverjeno predstavo Deseti brat in v glavnini preverjene igralce, ki so svoje vloge že večkrat odigrali. Samo peščica nas je bilo novih. Prizorišče, kostumi in igralci pa so morali biti pripravljeni v mesecu in pol do premiere. In veste kaj? Uspelo je in obisk je bil presenetljivo dober.
Kostumografija
Vse kostume v predstavi pripravi naša neumorna Marija Zaman, ki je leta 2021 prejela tudi Jurčičevo plaketo posamezniku za delo na kulturnem področju. Poleg tega, da je šivilja in ustvarja za več kulturnih društev v občini Ivančna Gorica, je tudi strastna in predana igralka. Sama pravi, da je »gledališče in igranje v nej« (njenem življenju). Njene stvaritve, tako v kostumografiji, kot v igri, pa prekašajo marsikaterega profesionalnega kostumografa in igralca.
Maska
Končnemu učinku predstave dajo velik čar podrobnosti, med katere sodi tudi maska. Za masko že vrsto let skrbi Jelka Leben, kateri pomaga Helena Zajc. Pri naših projektih maska vključuje frizure, lasulje, umetne brke, skrivanje podočnjakov, staranje in pomlajevanje igralcev, dopolnjevanje kostumov …; vseh njunih skrivnosti pa tudi sam ne poznam. Maska mora “preživeti” tako preoblačenja nekaterih igralcev, kot menjavo mikrofonov, v vsakem primeru pa mora zdržati skozi celotno predstavo, saj med predstavo praviloma ni časa za popravke. To pa pomeni vsaj tri do štiri ure, kar je velik izziv, zato si zaslužita velik poklon.
Rekviziti
K podrobnostim veliko pripomorejo rekviziti. Pri tem gre izpostaviti odličnega rokodelca z lesom Staneta Kovačiča, ki zna narediti praktično vse pripomočke, ki jih potrebujemo, puškarja Toneta Erjavca in praktičnega ter vsestranskega Branka Glavana. Nekaj rekvizitov pa prinesejo igralci sami oziroma jih posodijo drugi domačini, ki sicer ne sodelujejo v predstavi. Na pomoč nam priskočijo celo domači župnik in duhovniki iz Samostana Stična s posameznimi rekviziti ali oblačili, pri katerih si ogleda naša šivilja kroj, da je izdelek čim bolj verodostojen. Tukaj se moram sam zahvaliti predvsem našemu župniku Dejanu Pavlinu za rekvizite, ki mi jih je posodil za lansko predstavo.
Scenografija
Na samo dramatizacijo ima velik vpliv možnost izbire prizorišč. Ta je na vrsti še pred izbiro igralcev, zato Danijel opravi posvet z iznajdljivim Brankom Glavanom glede izbire in postavitve prizorišč. Letno gledališče na Muljavi je prostorsko omejeno. Postaviti je mogoče 5 ali največ 6 prizorišč, ki predstavljajo stavbe oziroma prostore z odrskim dogajanjem. Mogoče pa je izkoristiti tudi prostor pred gledalci in za prizoriščem, kjer je Tokčev boršt.
Prav zaradi večjega števila prizorišč je izvedba predstave pogojena s temo noči in osvetlitvijo posameznega prizorišča. Hkrati pa je to omejitev, zaradi katere izvedba predstav ne more gostovati nikjer drugje, daje pa poseben čar prostoru.
Od leta 1988 do leta 2016 je scenografijo zasnoval Dore Južna. V tem času je, poleg risb, za vsako predstavo pripravil pomanjšano maketo prizorišč (!) ter sceno na koncu tudi sam prepleskal. Žal pa mu zdravje in leta ne dovolijo več tako intenzivnega vključevanja. Doretu smo zelo hvaležni, da je svoje izkušnje iz Mestnega gledališča in številnih drugih gledališč po vsej Sloveniji prinesel tudi v naše letno gledališče, kjer nas redno tudi obišče. Njegovo vlogo prevzemajo sedaj mlajši. Pri izdelavi scene gre zahvala predvsem Branku Glavanu, ki že več kot 20 let skrbi za izdelavo scene. Kljub dobri zasnovi scene je na koncu še veliko svobode prepuščene scenskemu mojstru pri izvedbi. V primeru ponovitve že prej uprizorjene predstave pa so glavni vir video posnetki in fotografije preteklih predstav. Končno podobo scena v zadnjih letih dobi po poslikavi ekipe pod vodstvom Boruta Furlana.
Postavitev scene
Ob koncu deževnega obdobja, praviloma v drugi polovici aprila, Branko Glavan zbere svojo ekipo in začne s postavljanjem scene. Do takrat so prizorišča že določena in izdelane skice za vsako od prizorišč ali pa izbrane fotografije prejšnjih predstav s spremembami za novo uprizoritev. Gradniki scene so prezimili v in ob leseni lopi na robu doline za Jurčičevo domačijo, del kulis in rekvizitov pa v gospodarskem poslopju domačije in deloma v
Kulturnem domu oziroma v skladišču pod njim. Že pred postavitvijo na prizorišču pa gre Branko po nakupih za vijake, kable, električne razdelilce in ves drug material, potreben za postavitev kulis, osvetlitev in ozvočenje. Pri nekaterih predstavah, kjer so potrebni še pirotehnični učinki, pa je potrebno kupiti še plinske bombe, cevi in vse drugo potrebno za »ognjemet«.
Začetek postavitve zahteva najprej prevoz in razdelitev gradnikov ob robu gozda. Tam so posebej zloženi elementi odra, nosilci odra, vrata, okna, elementi kulis različnih dimenzij, nosilni stebri, količki, elementi streh in drugi drobni in malo večji kosi, potrebni za postavitev. Marsikateri kos je potrebno izdelati na licu mesta ob postavljanju kulis.
Pri prevozu, podajanju in postavljanju klasičnih elementov sodelujemo tudi drugi člani, ko le utegnemo. Enako velja tudi za postavljanje klopi za gledalce. Pri tem ni izjema niti režiser. Danijel rad sede v svoj traktor in pomaga priviti marsikateri vijak.
Ob postavljanju se Branko sproti posvetuje z režiserjem glede posameznih podrobnosti scene.
Postavitev poteka po posameznih prizoriščih: najprej so sestavljena tla (oder) iz modularnih nosilcev in standardih elementov odra. Oder mora biti zares trden, zato mu Branko posveča veliko pozornost, preden nadaljuje z nadgradnjo.
Sama postavitev scene traja približno mesec in pol, trajanje pa je odvisno od vremenskih razmer in zahtevnosti scene. Običajno je scena pripravljena v začetku maja.
Zelo pomemben del scene je poslikava scene in nato še dopolnitev s podrobnostmi, kot so vinska trta, klopi, mize, vodnjaki, križi, kapelice ipd. Poslikavo scene v zadnjih letih izvajata brata Furlan, pri čemer ima glavno besedo Borut Furlan. Borut je sicer po poklicu informatik, a je kot študent delal slikopleskarska dela in delo mu gre dobro od rok. Večinoma je poslikava narejena z akrilnimi barvami, za posebne dodatke pa uporabi materiale po lastni presoji.
Kljub temu, da smo že več let skupaj, nas brata Furlan in njuna ekipa vedno znova prijetno
presenetijo s končnim izdelkom.
Osvetlitev in ozvočenje
Za izvedbo večerne predstave pod milim nebom (»gledališče pod zvezdami«) je zelo pomembna tudi osvetlitev, za katero prav tako skrbi Branko Glavan. Branko je v svojo ekipo za osvetljevanje vključil tudi hči Katarino, občasno pa se jima pridružita še njegov brat Robi Glavan ter Jurij Tekavec. Osvetljevanje je narejeno iz dveh delov: prvi del je v stolpu z reflektorji za sedišči obiskovalcev. Najzahtevnejša je postavitev stolpa in električna napeljava, ki mora zdržati veliko električno moč, kar je pogosto izziv. Pred postavitvijo stolpa Branko vsako leto poskrbi za pregled opreme in postopno zamenjavo dotrajanih elementov. To predstavlja tudi relativno visok strošek. Na stolpu je mešalna miza tako za osvetlitev kot za ozvočenje. Drug del osvetlitve pa je statičen na posameznih prizoriščih. Najzahtevnejše pri tem je razpeljati vso električno napeljavo na tak način, da jo poletne nevihte ne zalijejo ali kako drugače uničijo. Je pa učinek osvetljenega nočnega prizorišča zares impozanten.
Poleg osvetlitve je zelo pomembno tudi ozvočenje. Že preko 20 let so predstave ozvočene, da lahko gledalci boljše in lažje sledijo vsebini, pa tudi za igralce je lažje. Za ozvočenje poskrbita Jani Hauptman in Martin Bele. Poleg ozvočenja pomembnejših likov naredita načrt menjave mikrofonov in ozvočita prizore, kjer nastopa več likov skupaj, da se posamezni mikrofoni ne motijo med seboj. Seveda poskrbita tudi za zvočnike in razdelitev mikrofonov igralcem, med igro pa za »odpiranje« in »zapiranje« mikrofonov, da obiskovalci ne slišijo česa, česar ne bi smeli (npr. »čist’ sem pozabil besedilo…« ali kaj še bolj sočnega). Med ponovitvami poskrbita tudi za hrambo in zaščito drage opreme, kamor, poleg mikrofonov, sodijo predvsem zvočniki in mešalna miza.
Tehnična ekipa med seboj odlično sodeluje in se ob koncu predstave zbere skupaj, ko so se igralci že poklonili in se gledalci že razhajajo. Seveda sledi kratka analiza.
Igralci, vaje in predstave
Ob zaključku priprave dramatizacije in scenarija se režiser loti dodeljevanja vlog. Običajno se za glavne vloge dogovarja takoj v začetku novega leta, včasih pa že kak teden ali dva prej. V odvisnosti od pomembnosti likov do konca januarja dodeli vloge trem do petim ključnim igralcem. Igralce izbira iz nabora članov Kulturnega društva, ki so se v preteklosti že izkazali, vsekakor pa vključi tudi katerega izmed novih. Tako sem tudi jaz prišel na vrsto in izpolnila se mi je dolgoletna želja, za katero v začetku sploh nisem verjel, da je izvedljiva.
Preostale vloge dodeli v februarju, manjši del tudi kasneje v marcu. Slednje velja predvsem
za stranske vloge in vloge v množičnih prizorih, kjer besedila ni ali pa ga je zelo malo. Ne
glede na to ali igralec ima besedilo ali ne, pa prejme vlogo z osnovnim opisom predstave,
prizori, kjer nastopa in delovni urnik vaj ter predstav.
V začetku marca, v tednu po Jurčičevem pohodu, sledi prvi sestanek vseh udeležencev v Kulturnem domu na Muljavi. Tam režiser in predsednica društva predstavita projekt za tekoče leto, koncept scenarija in zasedbo vlog s posameznimi igralci. V marcu se začnejo prve lektorske in bralne vaje še z besedilom v rokah. Moja domača miza takrat izgleda nekako tako, kot na spodnji sliki, včasih pa je pomešana še z ostalimi pripomočki.
Pri lektorskih in bralnih vajah je poudarek na izgovorjavi in uporabi pravilne vrste jezika: knjižna slovenščina, pogovorna slovenščina ali narečje. V tej fazi ima Lidija največ dela. Vaje potekajo dvakrat tedensko po približno dve uri. Režiser igralce razdeli v skupine in organizira vaje tako, da vsak čim manj časa čaka brez opravila. Zato prizori v tej fazi ne gredo po vrstnem redu. Ker takrat tudi še ni pripravljenega prizorišča, je potrebno na odru v Kulturnem domu improvizirati stopnice, čolne in druge scenske elemente. Hkrati z vajami poteka tudi priprava in pomerjanje kostumov. Marija ostaja po vajah še dolge ure v garderobi in išče primerne kose za posamezno vlogo.
S takšnim tempom potekajo vaje do konca aprila. V začetku maja se vaje preselijo v letno gledališče na prosto. Včasih je takrat še zelo hladno ob večerih, zato so igralci dobro oblečeni. Režiser po mesecu dni začne pritiskati na opustitev branja, v praksi pa igralci nosijo svoje besedilo s seboj še do junija. Zadnji mesec so vaje pogostejše. Srečamo se tri do štirikrat na teden, prizori pa si že sledijo po zaporedju. Pri tem režiser pazi, da v zaporedju prizorov naredi izjemo v toliko, da so otroci in mlajši na vrsti na začetku in gredo lahko prej domov. Starejši pa ostanemo do konca svojega dela prizorov. Približno dva tedna pred premiero so vaje že v kostumih. Zadnji teden pred premiero pa so vaje vsak delovni dan in sicer vsakič polovica predstave. V tednu premiere sta še dve vaji za celotno predstavo.
Intenzivnost vaj močno popusti po prvem tednu predstave. Do zadnje predstave obdržimo samo eno osvežitveno vaju ob četrtkih, saj so predstave ob petkih in sobotah zvečer. Izjema je primer, ko kateri od igralcev ne more priti in ga mora nadomestiti kdo drug. V takem primeru se ožji soigralci in režiser dobijo z nadomestnim igralcem večkrat pred nastopom. Režiser je tisti, ki oceni, koliko je potrebno vaje. Pri lanski predstavi je prišlo do dveh izrednih dogodkov, saj sta bila en igralec v večji vlogi in drugi igralec v malo manjši vlogi hospitalizirana in sta prestala operacijo prav v času uprizarjanja predstav. K sreči se je prvi igralec vrnil pravočasno in je odigral svojo vlogo samo tri dni po prestani operaciji širjenja žil. V drugem primeru pa je moral igralec na »reset srca« zaradi asimetrije bitja in je manjkal na eni od predstav. Zamenjal ga je režiser sam.
Tudi sam sem pred tremi leti manj kot mesec dni pred predstavo doživel nesrečo. Poškodoval sem kito v peti in prišel na vajo z berglami. Režiser me je samo obupano pogledal, zmajal z glavo in se obrnil stran. To je bilo prav leta 2021, ko smo imeli izredno malo časa za pripravo. Na srečo sem bolečino uspel toliko skriti, da se ni poznala med predstavo.
Pred premiero imamo vsakič tudi »generalko«. Tradicionalno je to predstava za Zlate bralce OŠ Stična in ostalih OŠ v občini. Vedno gre za dan pred premiero, torej v četrtek zvečer. Trema in nervoza botrujeta marsikateremu zapletu. Tako se je tudi meni zgodilo, da sem pomešal vrstni red prizorov in se prekmalu preoblekel ter pripravil na 16. prizor, ko so me čakali na odru za začetek 14. prizora. Z nekaj malega improvizacije smo prebrodili tudi to napako. V eni od iger v preteklih letih se je celo zgodilo, da eden od pomembnih likov sploh ni prišel na prizor, ker se je zaklepetal v zaodrju. Tudi tisti prizor smo speljali brez manjkajočega lika. Le malokdo je lahko opazil, da nekaj ni povsem v redu. Se da pa vse rešiti, če je le volja in in povezanost v ekipi. In volja in povezanost je med nami vedno prisotna. Posebno doživetje je pričakovanje v zaodrju, ko začnejo prihajati prvi obiskovalci. Največja
nagrada pa je zaključni aplavz občinstva.
Promocija in vstopnice
Predstava sama po sebi seveda ne bi imela smisla, če ne bi bilo gledalcev in obiskovalcev. Da pa gledalci sploh izvejo za predstavo, jo je potrebno oglaševati. Za oglaševanje, prodajo vstopnic in kontrolo vstopnic na vhodu poskrbi vodja prireditve, ki je tudi bivši režiser, Igor Adamič. Oglašujemo najprej na spletni strani muljavskih društev https://namuljavi.si, preko Facebook profila Kulturnega društva Josipa Jurčiča, imamo pa tudi člane zaposlene v časopisu Delo in na Radio Slovenija. Žal, v medijih do brezplačnih oglasov ne moremo priti, zato si pomagamo s članki, širjenju obvestil preko socialnih omrežij naših članov, občina ima zakupljen oglasni prostor na Radiu Zeleni val, sami pa ga zakupimo še na nekaterih drugih lokalnih radijskih postajah. Dolgo časa smo prodajali vstopnice samo na vhodu na predstavo, v zadnjih letih pa ponujamo tudi internetni nakup vstopnic.
Zaključek
Že naslednji dan po zadnji predstavi sledi pospravljanje. Začnemo v nedeljo okoli 8. ure zjutraj. Režiser že vnaprej oblikuje skupine za: pospravljanje klopi, pospravljanje rekvizitov, pospravljanje garderobe, pospravljanje električne napeljave, ekipo za demontažo in ekipo za zlaganje in pospravljanje gradnikov scene. Delo je praviloma končano še istega popoldneva med 13. in 14. uro. Držimo se reka naše občine: »Za nami je vse čisto«. Zato je prizorišče že naslednji dan v celoti pospravljeno .Zaključku dela pa sledi še zadnje druženje in dogovor za ekskurzijo. Ekskurzije se z veseljem udeleži večina sodelujočih, saj je to, poleg aplavza in
zadovoljstva občinstva, edina nagrada za udeležence, ki so prispevali svoj čas, trud in znanje k izvedbi predstave.
Zapisal: Gorazd Hribar Rajterič